Archive for januar, 2010

Kar najdem na zemljevidu, to zame tudi obstaja. Se pa naše okoje spreminja zaradi naravnih dogodkov in vplivov nas samih. Pri Googlu je izšlo zanimivo orodje za risanje zemljevidov Google Map Maker. S pomočjo tega orodja lahko prebivalci določenega območja sami vnesejo spremembe v zemljevide in jih s tem posodabljajo. Takšne spremembe imajo velik vpliv na logistiko, turizem, posege v okolje in podobno. Priloženo predavanje Lalitesh Kattragadda govori o pomenu zemljevidov v izrednih razmerah. Posodobljeni zemljvidi pa ustvarjajo tudi možnosti za poslovne modele, ki vključujejo zemljevide v svojo ponudbo, kot so označene poti, teki, spomeniki ip. Kombiniranje ponujenih storitev z označitvami na zemljevidih prinaša nove razsežnosti.

Ko sneg pobeli hrib in dol, vsakogar potegne na sneg. Zame je zelo privlačno smučanje. Številni ljubitelji belih poljan bordajo, nekateri turno smučajo, tekajo na smučeh, drugi se vozijo s pasjo vprego ip. Vsi, ki se smučamo in bordamo na smučiščih moramo plačevati vozovnice za vožnjo na smučarskih napravah. Vozovnice so dosegle tako visoke cene, da si štiričlanska družina skoraj ne more privoščiti vsakotedenskega smučanja. Ker pa imamo Slovenci smučanje v krvi, nas kljub visokim cenam vleče na smučišča. Na parkiriščih ob smučiščih ali v bližini prodajnih mest za prodajo smučarskih vozovnic, se je pojavil sekundarni trg dnevnih smučarskih vozovnic. Najvišja regularna cena dnevnih vozovnic je 28 EVROV (otroške 16 EVROV). Ker se cene poldnevnih smučarskih vozovnic sučejo med 18 do 24 EVROV, kar je več kot 80% vrednosti dnevnih vozovnic, se veliko smučarjev smuča dopoldan z dnevnimi vozovnicami. Po 12 uri odidejo na „trg vozovnic“ in jih prodajo po ceni 10-15 EVROV za vozovnico odraslega, 5-10 EVROV za otroško vozovnico. Prihranek je omembe vreden. Omenjen družinski poslovni model pripomore, da se družine večkrat in lažje odločijo za zdravo preživljanje prostega časa na smučiščih.

V Slovenski Bistrici, kjer živim, sobiva veliko uspešnih športnikov. Med njimi so udelženci olimpijad, svetovnih prvenstev, izjemnih vzdržlivostnih preizkušenj in ekspedicij na najvišje vrhove: metalec krogle Miran Vodovnik, judoisti Stanko Topolčnik, Janez Vidmajer, Franc Očko, Filip Leščak, strelec paraplegik Franc Pinter, smučar Rene Mlekuž, košarkar Sani Bečirovič, triatlonka Mojca Mijovič, alpinistka Mira Zorič, alpinisti Milan Romih, Marjan Frešer, Franček Knez, Danilo Tič in številni drugi. Vsak od njih je pustil za sabo zanimivo življenjsko zgodbo. Vsi ti vrhunski športniki so bili vzgojeni v klubih, ki imajo tradicijo in so ravno tako ustvarili zgodbe, ki so zapisane. Nekatere pa se ustno prenašajo med meščani našega malega mesta. Ravno ti skromni športniki so del preteklosti in sedanjosti našega mesta. Njihova dejanja so tista, kar nas razlikuje od drugih mest. Po tem je Slovenska Bistrica prepoznavna. Pa le v Sloveniji in v ožjem krogu zainteresiranih. V bodoče je lahko prepoznavna globalno. Kako torej zanimive zgodbe kombinirati s turizmom in jih preko socialnih medijev ponuditi celemu svetu? O tem bom govoril na svojem predavanju Oblikovanje inovativnih poslovnih modelov, ki bo Slovenski Bistrici prihodnji teden.

V preteklem letu sem naletel na zanimiv članek Can you change everything? , ki je objavljen na blogu Setha Godina. Ta zamah kril iz zahodne obale ZDA je zvalovil do mene in povzročil, da sem se pričel učiti angleščino preko Skype-a z učiteljem Johnom Slatteryem in začel s številnimi spremembami v mojem vsakdanjem življenju. Pričel sem delati tisto, kar rad počnem in intenzivno sem se pričel povezovati z osebami, ki imajo podobni nazor kot jaz. Nenadoma je moje življenje postalo polno nepozabnih doživetij in novih izkušenj. Najbolj pa me je navdušila globalna skupnost, ki proizvaja globalno kolektivno znanje. Postal sem del velikih omrežj povezav, kotaktov, pretokov znanja in izkušenj. Udeležil sem se nepozabnega Business Model Knowledge Fair v Amsterdamu. Sodeloval sem v Business Model Hub pri soustvarjanju knjige Business Model GenerationKV2010. Na temo poslovnih modelov in socialnih medijev sem organiziral ter vodil nekaj predavanj in delavnico. Odziv je bil zelo ohrabrujoč. Nisem si zapisal nobenih velikih ciljev. V leto katerega prag smo prestopili, si tudi ne nameravam zapisovati ciljev. Mislim, da sem na pravi poti, zato se bom prepustil valovom, ki se širijo iz globalnega oceana znanja. Izkušnja, ki jo pri tem doživljam, je podobna vznemirjenju pri tem, ko sem se prvič srečal z monsumskim Katmandujem avgusta 1984. Misterioznost poslovnih modelov, povezanost kombiniranja poslovnih modelov in vrednostne mreže so teme, ki jih proučujem na primerih in bodo zaznamovale moje leto 2010.